Duhovni materializem: ko kupujemo razsvetljenje, bežimo pa pred seboj

Termin "duhovni materializem" je skoval tibetanski budistični učitelj Chögyam Trungpa Rinpoche v osemdesetih, preden sem prišla na ta svet. Nad mojo zibko je bdela budistična tapeta in v mojo zavest so mi že kot majhni deklici vstopale podobe tantrične simbolike, ki sem jih veliko kasneje, kot najstnica, našla v knjigah s tovrstno vsebino.
Ko sem mesec dni bivala v pokrajini, ki jo vsakodnevno blagoslavljajo molitve Tibetancev, je bil moj sosed eden tistih, ki so se svoje duhovne prakse lotili predano, z vsakodnevnim mantranjem v tibetanščini. Američan. Takrat sem si domišljala, da bom sama to pot obšla in da poznam bližnjice. Slovenka. Tam sem se učila tantričnih masaž, pa joge in dihalnih tehnik. Mislila sem: kaj se tip muči, kaj mu ni jasno, naj mu nekdo zmasira prostato, pa bo dosegel razsvetljenje.

 

Danes vem, da imajo bližnjice visoko ceno.Danes vem, da je duhovni materializem način, kako lahko ego celo duhovnost uporabi za lastno blodnjo. Človek začne zbirati certifikate, iniciacije, tehnike, nazive ali celo občutek, da je "bolj zavesten" oziroma "bolj prebujen" od drugih, in s tem pravzaprav krepi tisto identiteto, od katere naj bi ga duhovna praksa osvobajala.
Najbolj patetični so mi tisti Amerikanci (ja, zanalašč nisem napisala Američani), ki brez poznavanja njim tujega jezika in kulture (kaj šele osnovnega spoštovanja) poberejo tradicijo Kitajske, jo strnejo v neko kvazi znanstveno publikacijo z meditacijami, ji dodajo privlačno embalažo, zaračunajo visoko ceno in potem gledam grume Slovenk, ki se po moẓ̌nosti zapufajo, da lahko laufajo in plačujejo grmade denarja za kratek pobeg od svojih življenj in svojih odnosov. Matematika srca.

Jaz pa vam povem nekaj. Brez dela ni jela.In to delo ni zgolj to, kar si nek povprečen državljan predstavlja. Delo ni zgolj tisto, kar omogoča materialno. Delo je tisto, kar materialno oplemeniti, tisto, kar v človeku ustvari prostor za sočloveka in tisto, kar te osvobaja lastnih zablod. Človek se ne uresničuje tako, da bi moral pobegniti iz človeškega sveta, ampak tako, da se nauči v njem zares živeti. Notranje delo se zato ne konča na blazini za meditacijo. Preverja se tam, kjer postane težko, v odnosu, v konfliktu, v bližini drugega človeka, tam, kjer se naše predstave o sebi in drugih srečajo z resničnostjo.

Začne se pri intimnih odnosih.
Prav ti so eden najstarejših in najbolj neizprosnih prostorov duhovne prakse. Kajti tam ne moreš dolgo ostati samo to, kar misliš, da si. Drugi človek kaj hitro pokaže, kje uporabljaš svojo "zavest" kot obrambo lastne karakterne formacije in kje si sposoben drugega človeka zares srečati. Seveda pa stvari v narcističnem svetu niso tako preproste. Treba je naštudirati, od kod sila prihaja in kam je usmerjena, ta študij pa se načeloma ne dogaja v glavi, temveč v telesu. In potem je treba nekako povezati glavo in telo. Ali je mogoče to storiti zgolj z dihom? Odgovor ni v matematiki srca, temveč v negovanju srčne zavesti. Pravo delo ni v iskanju še ene tehnike, ki bi nas za trenutek pripeljala do posebnega stanja, ampak v tem, da se naučimo ostati prisotni tam, kjer se naše predstave o sebi srečajo z realnostjo in ne projekcijo drugega človeka. Tam, kjer se pokažejo naše obrambe, naše sile, naše navezanosti in naše slepe pege. Zato moj Relational Feng Shui ne temelji na tem, kako iz prostora odstraniti vse, kar nas moti, temveč na tem, kako se naučiti drugače bivati v prostoru, ki ga soustvarjamo z drugimi ljudmi. Toplo vabljeni!