Mokre sanje

Mnogo ljudi, ki žive po večmilijonskih mestih zlahka postanejo kot te ribice. V komfortu svojih štiroglatih posod se tako razpasejo, da izgubijo barve. Kako ohraniti barve v svetu, kjer te tako pospešeno bledijo? Odgovor ni v reklami za Persil. Odgovor je v tem, da si upam verjeti v nekaj več (kot reklame). Upam si dejavno verjeti in živeti ljubezen med žensko in moškim, katero vodi duhovna instanca in ne instant izkušnje akvarijskih miselnosti. 

Berlin je poln templjev in gradov. Žal se skoraj vsi izmed njih kažejo zgolj v bleščečih imenih nakupovalnih centrov. Videla sem jih tudi, ko sem romala v smeri največjega hindujskega templja v Berlinu. Prispela sem v bližino destinacije, mokra. Je bilo to zaradi dežja ali zaradi moškega? 

Noč poprej sem imela mokre sanje z Luko Dončičem v glavni vlogi. Ja, v Berlinu se odvija World Cup in očitno se ta evforija zliva in vpliva tudi name. V zraku, kljub pogostim izpadom pretoka mobilnih podatkov, čutim nekakšen naboj nacionalnega ponosa. Je to zato, ker je Slovenija tako majhna, da nam je omogočila zlata vredne diskurzivne razsežnosti? Ja, Slovenija mi je s svojim jezikom nekam globoko v moje telo vgravirala dvojino. Je ena redkih dežel na tem svetu, ki nam je prek maternega jezika zaklade dvojine podarila v zibko. Z njimi nam je omogočila dostop do izvornih kod ljubezni, ki so drugim narodom tuji. Z njimi nam je podarila zmožnost, da se v svetu tako imenovane sotočne ljubezni, ne izgubimo. Plastična spolnost je produkt sotočne ljubezni. Žensko je oropala stika z maternico/ izvorno matrico. Tava po svetu in svoje barve izgublja v instant ekstazi z moškimi ali sanjarjenjem z njimi, o njih. Nisem več ta ženska. Zrasla sem v polnokrvno bitje srca, ki ve kaj hoče in se ne da več motit globalističnim agendam instant ejakulatorjev in bluzatorjev. Potujem še vedno, le iščem se ne več. Doma sem globoko v svoji medenici. Živa. Barvita. Celovita.