Ali služim?

To je vprašanje, kateremu se intenzivno posvečam od aprila 2020, ko sem bila primorana opustiti svoj način delovanja. Leto pred tem sem prejela klic. Ni bil klic nadrejenega, vsekakor pa je šlo za po-klic. Sporočilo se je glasilo; "Zaustavi se! Če boš nadaljevala po tej poti, boš kmalu zapustila to telo." Sporočilo sem prejela v meditaciji in odločila sem se, da ga ignoriram. Moja odločitev je izhajala iz močnega gona po preživetju združenega s prav tako močno željo po uspehu. Sledila je turneja Špelinih zgodb za odrasle, ki se je odvijala, ko je bil kovid na domačih tleh že v polnem razmahu. Vsakokrat, ko sem čakala na letališčih nisem vedela, ali me bo letalo popeljalo nazaj. Kam? Domov. Kam? V London. Aprila 2020 sem se bila tam prisiljena ustaviti. Čas od aprila do decembra je bil idealen, da se posvetim (...). Nisem se posvetila sebi, temveč molitvi in meditaciji. Moje telo je prvič zacvetelo in zadišalo v povezavi s celotnim bitjem vseh nivojev zavesti. Skozi mene so se stekale najlepše melodije tega sveta. Življenje je svet-O.

Danes je moj dom drugje. V meni. Še vedno se vsak dan ukvarjam z vprašanjem, ali služim? 

Na kaj pomisliš, ko moje vprašanje prebereš?Pomisliš na denar? 

Jaz mislim na to, komu ali čemu. Ne želim služiti egotripu razosebljenega mehanističnega sveta. Služim nečemu višjemu in globljemu, nečemu kar v svetu moje percepcije nima imena. Na svoji poti redko srečujem ljudi odprte glave. Še bolj redko srečam človeka, katerega glava je odprta na način, da se skozi kronsko čakro zlivajo snopi svetlobe. Tudi v Sloveniji je moč srečati takšnega človeka. Njegovo ime je Martin Golob, prvi natis knjige o njem pa je, če se ne motim, že razprodan. Knjige o kom ali o čem? O tistem, čemur Martin pravi Bog in o tistem, (za)kar Martin živi.