8. Marec
2025-03-08
Drage ženske, ne bom vam zaželela zlajnanega veselega osmega marca. Vesele bomo šele takrat, ko bomo v resničnosti pognale varne korenine in prenehale biti zgolj neko minljivo bitje. Naša telesa so svetišče. In ko to zares občutimo, ne potrebujemo več zunanjega dovoljenja, da obstajamo – celostne, uglašene, prisotne.
Kot vsak dan jo tudi osmega marca za dobro uro mahnem v gozd. Ne iščem skladnih besed, ne vrtam v globino – samo sem, v zavedanju, da je ustvarjalnost preplet delovanja in nedelovanja. SEM. Biti ali ne biti, bitje ali ne-bitje, srce pod srcem.
Vse ženske globoko v sebi vemo, da se ustvarjalno življenje polni in prazni. Spolnost, ki poleg telesne in umske obsega tudi psihično, duhovno in čustveno plat, zahteva uglašenost. Ne le tebe s partnerjem, temveč tebe s seboj. Kadar odnosom vlada patriarhat, ženske mnogokrat izgubimo tako uglašenost kot glas.
Ko hodim vzdolž potokov, se mi nehote prikliče v spomin večni, a preminuli David Lynch, njegov film Mulholland Drive in znameniti prizor v Klubu Silencio, kjer pevka zapoje a cappella različico pesmi Llorando (Jokajoča). Čustvenost izvedbe je ključnega pomena za temo iluzije in resničnosti.
Potopim se v tihoto, ko naenkrat pred seboj zaslišim čudovito večglasno petje pesmi Ob bistrem potoku je mlin. Ustavim se pred starejšo gospo, gospodom in tremi otroki, nato pa se odločimo, da jo zapojemo še enkrat – skupaj. Ko se poslovimo, me preseneti spoznanje, da niso bili na sprehodu skupaj, saj gospa odide v drugo smer kot ostali.
Nadaljujem pot, in ko se uro kasneje vračam, se iz oči v oči znova srečava.
"Katero bova pa midve zapeli?" me vpraša.
Zapojeva in med nama se razvije pristen stik. Nobena se ne trudi preglasiti ali utišati druge – niti v petju, niti v pogovoru, ki sledi. Zaupam ji, kako sem med drevesi zaslišala ime duše, ki me je pred letom dni izbrala za mamo. Spomnim se, kako mi je tiste dni manjkalo tisto, kar imam danes. Zdravo samospoštovanje.
Mnogi se dandanes preveč sprašujejo, kaj pomeni biti ženska ali moški, in premalo čutijo. Ego, ki ostaja slep za dinamiko med idom in superegom, postane tog, ujet v nenehno notranjo napetost. Če je preveč pod vplivom ida, je impulziven, nepredvidljiv, suženj svojih najosnovnejših nagonskih potreb. Če se preveč identificira s superegom, postane tog, obremenjen s krivdo, nenehnimi notranjimi kritikami in pritiskom družbenih norm.
Zdrav ego je tisti, ki zna uravnotežiti te sile – prepoznati in sprejeti svoje nagonske želje, a jih hkrati usmerjati s smislom in vrednotami, ki mu dajejo strukturo in pomen. In to živi v sozvočju z izbrancem/izbranko in ljudmi, ki ju obkrožajo.
V gozdu … v gozdu pa se dogaja še marsikaj drugega. Tu vidiš svet onkraj – in ta svet gleda skozi tebe.
Kot vsak dan jo tudi osmega marca za dobro uro mahnem v gozd. Ne iščem skladnih besed, ne vrtam v globino – samo sem, v zavedanju, da je ustvarjalnost preplet delovanja in nedelovanja. SEM. Biti ali ne biti, bitje ali ne-bitje, srce pod srcem.
Vse ženske globoko v sebi vemo, da se ustvarjalno življenje polni in prazni. Spolnost, ki poleg telesne in umske obsega tudi psihično, duhovno in čustveno plat, zahteva uglašenost. Ne le tebe s partnerjem, temveč tebe s seboj. Kadar odnosom vlada patriarhat, ženske mnogokrat izgubimo tako uglašenost kot glas.
Ko hodim vzdolž potokov, se mi nehote prikliče v spomin večni, a preminuli David Lynch, njegov film Mulholland Drive in znameniti prizor v Klubu Silencio, kjer pevka zapoje a cappella različico pesmi Llorando (Jokajoča). Čustvenost izvedbe je ključnega pomena za temo iluzije in resničnosti.
Potopim se v tihoto, ko naenkrat pred seboj zaslišim čudovito večglasno petje pesmi Ob bistrem potoku je mlin. Ustavim se pred starejšo gospo, gospodom in tremi otroki, nato pa se odločimo, da jo zapojemo še enkrat – skupaj. Ko se poslovimo, me preseneti spoznanje, da niso bili na sprehodu skupaj, saj gospa odide v drugo smer kot ostali.
Nadaljujem pot, in ko se uro kasneje vračam, se iz oči v oči znova srečava.
"Katero bova pa midve zapeli?" me vpraša.
Zapojeva in med nama se razvije pristen stik. Nobena se ne trudi preglasiti ali utišati druge – niti v petju, niti v pogovoru, ki sledi. Zaupam ji, kako sem med drevesi zaslišala ime duše, ki me je pred letom dni izbrala za mamo. Spomnim se, kako mi je tiste dni manjkalo tisto, kar imam danes. Zdravo samospoštovanje.
Mnogi se dandanes preveč sprašujejo, kaj pomeni biti ženska ali moški, in premalo čutijo. Ego, ki ostaja slep za dinamiko med idom in superegom, postane tog, ujet v nenehno notranjo napetost. Če je preveč pod vplivom ida, je impulziven, nepredvidljiv, suženj svojih najosnovnejših nagonskih potreb. Če se preveč identificira s superegom, postane tog, obremenjen s krivdo, nenehnimi notranjimi kritikami in pritiskom družbenih norm.
Zdrav ego je tisti, ki zna uravnotežiti te sile – prepoznati in sprejeti svoje nagonske želje, a jih hkrati usmerjati s smislom in vrednotami, ki mu dajejo strukturo in pomen. In to živi v sozvočju z izbrancem/izbranko in ljudmi, ki ju obkrožajo.
V gozdu … v gozdu pa se dogaja še marsikaj drugega. Tu vidiš svet onkraj – in ta svet gleda skozi tebe.