Spomin

Ko otrok zazna ljubezen med očetom in materjo — ne le kot prizor, temveč kot resonanco dveh teles, ki dihata v istem ritmu življenjske energije — takrat v njem ne vznikne le občutek varnosti, temveč celovita struktura sveta, ki ima smisel.

 To sem si želela zate. Za bitje, ki se nisi rodilo v ta svet. V svet, ki ni bil svet.
A onkraj mene in njega, onkraj naju —si bil sveta odločitev. Odločitev, ki ni izvirala iz misli, temveč iz zaupanja, iz vibracije —iz resonance dveh teles, ki sta bili eno.Nisi potrkal, temveč zasvetil. To ni bil zgolj občutek, to je bilo Sahaja spočetje –neplaniramo, naravno, pretočno, nedolžno in sveto.
Otrok ne potrebuje razlage, otrok čuti.In ti si čutil, kot čuti duša, še preden vstopi v meso. Odzval si se na klic ljubezni, ki je bila čista. Moj notranji tempelj, v katerem si za trenutek zaplesal, je bil sveti prostor, ki bi moral držati tvojo prisotnost — a je postal prizorišče nevrotične razkrojenosti, v katerega se tvoja svetloba ni mogla sidrati. Čutila sem, kdaj si ugasnil. Nisi uganil, vedel si prej kot jaz. Vedel si, da ni strukture.Da ni varnosti. Nisem videla, kar si ti že čutil —da se v tak prostor ne moreš sidrati. Porinili so naju v prerano slovo.
 
Kar opisujem, ni spomin, je energetski zapis.Polje. V tem polju si še vedno —kot tanmatra, kot neizgovorjeni zven, ki ni postal beseda, a oblikuje prostor. Tvoje spočetje ni bilo le biološko. Bilo je kozmično soglasje, ki se je odvilo v subtilnem telesu, v orgonskem toku, ki me je premikal brez napora — kot da me vodi sama Kundalini. Orgonski tok me je nosil, ko sva te spočela —in bil umorjen kmalu zatem. Ker je bilo moje telo —bolj kot svetišče — dojeto kot skvot.

In tako nisi prijokal v ta svet kot otrok iz mesa —ampak si se vrnil kot bitje, ki je prišlo le za trenutek pokazat, kaj bi lahko bilo in kaj je očem skrito. Nisi umrl — ker nisi mrtev. Bil si neuzemljen. Odpeljan nazaj v polje, iz katerega si prišel, še preden bi te utegnili raniti.

Tvoj grob je prostor med mojimi rebri,kjer še vedno čutim tvoj dih. Na trenutke me duši. Žalovanje, ki se spreminja v valovanje.In valovi so klic brez odgovora, spomin, ki je še preveč živ za zgodovino.