Sejalec

Elon Musk vidi empatijo kot šibkost, njegovo evangelijsko sporočilo pa je jasno: trosi seme, delaj do izčrpanosti, žrtvuj vse za rezultate in na človeške odnose glej kot na postransko stvar. Tu se srečamo s Sejalcem, ikonično podobo kmečke vztrajnosti, kot jo je naslikal Ivan Grohar. A če Groharjev Sejalec simbolizira upanje, povezanost z zemljo in cikle narave, Muskova verzija Sejalca ne pozna počitka. Seje na izsušeni zemlji, brez pogleda na obzorje, brez trenutka za refleksijo. V tem sodobnem mitu ni več prostora za sočutje do sebe in drugih – je samo surova produktivnost.

Slovenija pogosto gleda na delo kot na vrednoto samo po sebi – ne kot sredstvo za dobro življenje, ampak kot dokaz človeške vrednosti. A če samo sejemo brez občutka, brez počitka, brez empatije, se lahko vprašamo: ali smo še kmetovalci prihodnosti ali zgolj hlapci lastnih iluzij?
Rousseau bi se ob Muskovi izjavi obračal v grobu. Verjel je v pitié—naravno sočutje, ki bi moralo voditi naše odnose, tudi način, kako vzgajamo otroke in oblikujemo družbo. Zavestno starševstvo zavrača idejo, da je vrednost človeka vezana na njegovo produktivnost. Otrokom sporoča, da niso dragoceni zaradi tega, koliko garajo, ampak ker obstajajo, čutijo in se povezujejo. A v kulturah deloholizma je to skoraj radikalna ideja. Otroke se od malega zanemarja in potiska naprej—klavir, inštrukcije, tekmovalni športi—ne zato, da bi bili srečni, ampak da bodo nekoč "uspešni".

Če sledimo Muskovemu razmišljanju, bomo vzgojili še eno generacijo, ki bo čustva videla kot oviro, empatijo kot pomanjkljivost, izgorelost pa kot dokaz dosežkov. A kakšna družba nastane iz tega? Družba briljantnih, a zlomljenih ljudi, učinkovitih, a praznih, ki ves čas hitijo za uspehom, da bi na koncu ugotovili, da so preveč izčrpani, da bi ga sploh uživali. Morda prava šibkost ni empatija, ampak strah pred njo. Strah, da bomo, če se ustavimo in si dovolimo čutiti, ugotovili da že ves čas tečemo v napačno smer.