Dva človeka lahko živita skupaj, a sta v resnici vsak zase ujeta v svojo lastno s(r)amoto in bolečino. Drug drugega obmetavata z najbolj občutljivimi ranami, potem pa se zlijeta v telesno bližino, v seks, ki nima več nič skupnega z ljubeznijo. Vitomil Zupan je v Igri s hudičevim repom to mojstrsko ubesedil: prizore pornografske, mehanske spolnosti, ki niso izraz naklonjenosti ali nežnosti, ampak služijo kot omama, kot droga, ki ju za trenutek omami in zaslepi. Tako ostajata skupaj, čeprav sta si že dolgo rablja. Seks postane del igre, način, da se za nekaj ur pozabi na prepad med njima, potem pa sledi nov krog poniževanja in uničevanja.
Tu se razkriva razlika med etiko in etosom. Etika je skupek pravil, družbenih zapovedi, zakonskih določil, ki narekujejo, kaj je prav in kaj narobe. Etos pa je notranji občutek smisla, notranja koherenca, ki daje odnosu globino in resnico. Par lahko navzven živi znotraj etičnih okvirjev, poročen, z urejenim statusom, sprejet v družbi, a brez etosa je vse skupaj prazna lupina. Brez etosa spolnost postane mehanska, komunikacija igra vlog, zakon pa le še poligon za medsebojno sabotiranje. Džeki in Lida v romanu živita prav v tem razkoraku. Navzven sta par, zavezana pravilom in predstavi, v resnici pa vsak zase sodelujeta v ritualu samouničenja, ki ga nista sposobna prekiniti.
Mnogi slovenski pari, posebej generacije X in starejši, poznajo ta vzorec. Ponos jim preprečuje, da bi priznali, da odnos ne potrebuje novega avtomobila, počitniškega objekta v Istri ali ljubice/ljubimca, temveč pomoč. Namesto iskrenega pogovora raje snujejo načrte za hrbtom drug drugega, se tiho sabotirajo, v postelji pa se za nekaj časa vrnejo k mehanski bližini, ki začasno zamegli resnico. Tako kot pri Zupanu, kjer spolnost ni osvoboditev, temveč mazivo, ki omogoča, da igra traja naprej, samo akterji se menjajo.
Relacijska partnerska terapija je prostor, kjer spregovorimo o neizrečenih krivicah in raziskujemo, kako sta postala ujetnika igre. Korak k ozdravitvi naredi tisti, ki se odloči za prekinitev vzorcev in je pripravljen pogledati vase. Proces ni enostaven, ker zahteva razgaljenje psihe, kjer se srečujeta lastna ranjena notranja otroka in možnost za ponovno povezovanje, kjer ranjena psiha išče povezavo in ljubezen, a jo pogosto zamenja z mehanizmom obrambe, iluzijo ali začasno omamo. To ni mogoče z ljudmi, ki so na spektru in pri katerih prevladujejo psihopatske značajske poteze, ker nimajo kapacitete za sočutno zaznavanje lastne in partnerske ranljivosti.
Hudič se hrani z molkom, z mehansko bližino in sramom. Ko spregovorita, izgubi svojo moč. Igra s hudičevim repom se konča, ko med sabo odkrijeta resnični etos. Resnično vodenje ne prihaja iz kontrole, nadzora in pravil, temveč iz koherence, stanja, kjer so srce, razum in telo usklajeni, kjer dejanja izhajajo iz notranjega smisla, ne iz strahu ali prisile. Pot k koherenci zahteva pogum, iskrenost in pripravljenost, da se osvobodita stare igre, ki vaju je zadrževala v vlogah rablja in žrtve. Šele takrat lahko odnos postane prostor rasti, ne bojišče, kjer zmaga vedno pripada hudiču.
