O ranah, ki jih otrok ne izbere, a jih mora nositi

Johann Heinrich Pestalozzi je nekoč zapisal:

"Lahko preženeš hudiča iz svojega vrta, vendar ga boš spet našel na vrtu svojega sina."

Nekatere rane niso posledica dejanj, temveč odsotnosti – varnosti, zaveze, resničnosti.

V patriarhalnih družbah se otrok pogosto rodi v zvezi, kjer vlada pritisk imperativa biološke ure. Družba prepričuje žensko, da bo postala "prava ženska, ko bo mati". Da bo dopolnjena, izpolnjena, "celovita". A ko ženska podari življenje, otroka nezrelemu moškemu, v zameno ne dobi tistega, kar zares potrebuje: zaveze, zvestobe, varnosti.
Moški morda govori o ljubezni, a ostaja nedosegljiv, ambivalenten, odsoten v ključnih trenutkih. Prinaša obljube, a ne dejanj. Želi posedovati, ne pa graditi. Ženska tako postane mati – a ostane sama v neimenovani bolečini, ki jo tiho nosi s seboj.

Otrok, rojen v takšnih okoliščinah, pogosto ne nosi le svojih čustev – nosi razpoke v temelju odnosa, ki ga je ustvaril. Da bi preživel, prične ponavljati vzorce – ali pa se jim upirati. Če začne krasti ali lagati, to ni zgolj "slabo vedenje", temveč tudi glas stiske, ki si išče pot ven. Morda si ne jemlje igrač ali denarja – morda si jemlje stabilnost, identiteto, pripadnost, ker mu svet odraslih tega ni znal dati. Če to ostane nerazrešeno, si bo nemara nekoč, ko odraste, na isti način, kot nadomestilo za praznino, ki mu ni bila nikoli priznana, "jemal ženske".

 

 

📚 Za tiste, ki želite bolje razumeti dinamike med starši in otroki, pa tudi skrite mehanizme bolečine, sramu in tišine, ki se prenašajo iz roda v rod, sta pri založbi Chiara izšli dve temeljni deli Alice Miller:
✨ Drama je biti otrok

✨ Upor telesa