Dan moških

Od kod prihaja moški, ki se bojuje sam s sabo? Pisalo se je leto 1997, ko sem prvič obiskala znamenito pokrajino La Mancha v Španiji. Nisem se imela za Doño Kihot in mlinov na veter nisem videla kot sovražnike, s katerimi bi se bilo treba spopasti. Kljub temu – ali pa prav zaradi tega, ker moj značaj ni agresiven – se prav tako zna zgoditi, da mu kdaj zavlada idealizem. Kako bi lahko razumela moške, če vendar nisem v njihovem telesu? Lahko bi jim zlezla pod kožo, jih začutila na globlji ravni, toda na ta način ne bi zares spoznala njihove psihe – le prevzela bi del njihove teže in jim s tem odvzela odgovornost za lastna ravnanja. Predolgo sem verjela, da moram slepo zaupati njihovim besedam, če jih želim resnično dojeti. A besede so pogosto dimna zavesa, maska, orožje – včasih celo laž. Oseba, ki ni iskrena do sebe, bo težko iskrena do druge osebe; napadala jo bo, prikrito ali odkrito, ali pa se ji dobrikala, ne glede na to, ali je moškega ali ženskega spola.
Ego (kar pomeni občutek sebe ali "jaz") je imel tekom razvoja znanstvene miselnosti zahodne civilizacije ključno vlogo pri oblikovanju človeške družbe in narave s pomočjo razuma in logike. Agresiven je – želi nadzorovati in obvladovati stvari. Ljudje se preko njega dojemamo za subjekte (tiste, ki mislimo – torej smo – in delujemo), medtem ko so vse ostale stvari (narava, drugi ljudje) postali predmeti, ki jih je treba nadzorovati. Ta vnaprej določena, nasprotujoča si izkušnja je oblikovala tako način, kako ljudje mislimo, kot tudi način, kako delujemo. Način, ki svet in nas pelje v pogubo.
Poln kufer imam mučenikov, ki trpijo v imenu idealov in ideoloških aparatov, zato, dragi moški, od mene ne bo voščil za tako blesav praznik. Vredni ste veliko več kot suhih fig, trnja in kislega vina. Vredni ste, da odložite okove kolektivne krivde, ki jo nosite kot oklep, in stopite v svojo resnično moč – ne tisto, ki se meri v dominanci, ampak v zrelosti.
Tisti redki ste vsi, ki ne razmišljate "za" ali "proti", temveč čutite širšo sliko in se ne bojujete s soljudmi, temveč znate ali pa se učite sobivati v sinergiji pristnosti. Moški, ki ne potrebujejo vojne – ne zunanje, ne notranje – da bi dokazali svojo moč.
Relacijska terapija me je naučila, da razumevanje ne pride zgolj skozi poslušanje ali opazovanje, temveč skozi odnos. Resnica ne živi v besedah, temveč v načinu, kako nekdo diha, kako se premika, kako se odziva, ko se mu nastavi ogledalo. V terapevtskem procesu terapevtka in klient tvoriva varen prostor, kjer se lahko odprto in brez strahu pred obsojanjem izmenjujejo misli, občutki in izkušnje. A varen prostor ni prostor udobja. Nisem zgolj opazovalka, ampak aktivno sodelujem v procesu, saj moj odziv klientu pomaga prepoznavati in razumeti njegove notranje mehanizme, čustva in misli. Terapija ni pomiritev ega, temveč razgradnja iluzij. S tem se omogoči globlje razumevanje in osebna rast. Terapevtski odnos temelji na iskrenosti, odprtosti in zaupanju, saj le tako lahko klient resnično prepozna svoje lastne izzive in potenciale.
Tako kot Don Kihot, ki je v mlinu na veter videl sovražnika, se tudi v odnosih pogosto borimo z lastnimi predstavami in ne z resničnostjo druge osebe. Relacijska terapija pomaga ozavestiti te iluzije in graditi bolj resnične, globlje povezave – ne tiste, ki temeljijo na strahu, nadzoru ali boju, temveč na človečnosti, medsebojnem razumevanju in rasti. Moja največja strast so relacijske partnerske terapije. Partnerski odnosi so eno najmočnejših ogledal našega notranjega sveta, in ko si dovolimo, da v tem ogledalu ne vidimo zgolj svojih ran, temveč tudi svojo sposobnost ljubezni in rasti, se začne resnična preobrazba. V terapevtskem procesu se ukvarjam z dinamiko moško-ženskih odnosov, nerazrešenimi vzorci, ki se ponavljajo, ter s tem, kako preiti iz boja za moč v prostor zaupanja, bližine in resnične povezanosti.
Ste pripravljeni na spremembo?